Helena Blavatska

Helena Blavatska
Blavatska leta 1877
Rojstvo	Olena Petrovna von Hahn 12. avgust [J.K. 31. julij] 1831 Dnipro (Ukrajina) takrat Jekaterinoslav (Rusko cesarstvo)
Smrt	8. maj 1891 (1891-05-08) (59 let) London, Anglija
Državljanstvo	Ruski imperij  ZDA
Poklic	filozofinja, pisateljica, okultist, urednica, teozofinja, mistikinja
Pomembnejša dela	Slečena Izida (Isis Unveiled) (1877) Skrivnostni nauki (The secret doctrine) (1888)
Obdobje	Sodobna filozofija Filozofija 19. stoletja
Regija	Ruska filozofija
Šola/tradicija	Teozofija (Glavatska)
Institucije	Teozofsko društvo
Glavna zanimanja	Mistika Religija Filozofija
Pomembne ideje	Negibljivo gibalo (causeless cause) Veliko bratstvo (Masters of the ancient wisdom) Sedmerica Šaktijev (Devi idr.) Teozofska mistika
Podpis

Helena Blavatska oziroma Helena Petrovna Blavatska, znana tudi kot Madame Blavatsky, (; ukrajinsko Олена Петрівна Блаватська, latinizirano: Olena Petrivna Blavatska; rusko Еле́на Петровна Бла́ватская, latinizirano: Jelena Petrovna Blavatskaja), * kot Helena Hahn von Rottenstern Dnipro (Ukrajina; takrat Jekaterinoslav, Rusko cesarstvo) 12. avgust [J.K. 31. julij] 1831 † 8. maj 1891, je bila nemško-ukrajinsko-ruska oziroma ameriška čarovniška mističarka in pisateljica, ki je znana predvsem kot soustanoviteljica Teozofskega društva in teozofskega ali bogovednega gibanja.

Življenjepis

Za njen življenjepis je značilno, da nahaja na težave, saj je v poznejšem življenju namerno podajala protislovne opise, izmišljene dogodivščine in neverjetna ponarejanja o svoji preteklosti. Poleg tega se je ohranilo zelo malo njenih lastnih spisov, napisanih pred letom 1873, in se je treba opirati le na nezanesljiva poznejša poročila. Tudi poročila o njenem zgodnjem življenju, ki so jih posredovali njeni družinski člani, so dvomljive vrednosti, podobno kot celotna njena teozofija.

Družina in otroštvo

Jekaterinoslav – Blavatskin rojstni kraj – na začetku 19. stoletja

Rojstna hiša in muzej Blavatske v ukrajinskem mestu Dnipru

Blavatska se je rodila kot Helena Petrovna Hahn von Rottenstern Blavatska(ja) v mestu Jekaterinoslav v Ruskem cesarstvu (danes Dnipro v Ukrajini). Njen datum rojstva je bil 12. avgust 1831, čeprav je bil po julijanskem koledarju, ki se v Rusiji v Cerkvi še zdaj uporablja, 31. julij. Takoj po rojstvu je bila krščena v Ruski pravoslavni cerkvi. Takrat je v Jekaterinoslavu razsajala kolera, za katero je kmalu po porodu zbolela tudi njena mati; kljub črnogledim napovedim zdravnika sta epidemijo preživeli tako mati kot otrok.

Rodila se je v plemiški družini. Njena mati je bila Helena Andrejevna Hahn von Rottenstern (rusko: Елена Андреевна Ган, 1814–1842; rojena Fadejeva), samoizobražena 17-letna hči princese Jelene Pavlovne Dolgoruke, ki je bila podobno samoizobražena plemkinja. Blavatskin oče je bil Peter Aleksejevič Hahn von Rottenstern (rusko: Пётр Алексеевич Ган, 1798–1873), potomec nemške plemiške družine Von Hahn, ki je služil kot stotnik v ruski kraljevi konjeniški artileriji in kasneje dosegel čin polkovnika. Peter ni bil prisoten pri rojstvu svoje hčerke, saj je takrat sodeloval v zatiranju Novembrske vstaje (1830-1831) proti ruski okupaciji, ki je zajela celotno ozemlje današnje Poljske, Litve, Belorusije in Ukrajine in jo je tako prvič videl šele, ko je bila stara šest mesecev. Poleg ruskega in nemškega porekla se je Blavatska lahko sklicevala tudi na francosko poreklo, kajti njen prapraded je bil francoski hugenotski plemič, ki je pobegnil v Rusijo, da bi se izognil preganjanju, in tam služil na dvoru Katarine Velike.

Zaradi Petrove službe se je družina morala večkrat seliti skupaj s služinčadjo, kar je zelo vplivalo na njen takorekoč nomadsko-ciganski način življenja pozneje. Leto po Petrovem prihodu v Jekaterinoslav se je morala družina zopet seliti v bližnje vojaško mesto Romankovo. Ko je imela Helena dve leti, je njen brat Saša umrl v drugem vojaškem mestu, ker niso mogli pravočasno najti zdravniške pomoči. Leta 1835 sta se mati in hči preselili v Odeso, kamor je bil pred kratkim nameščen Helenin dedek po materini strani Andrej Fadejev, civilni upravitelj cesarskih oblasti. V tem mestu se je rodila njena sestra Vera Želihovska.

Zaroka, poroka in pobeg

Nikifor Vladimirovič Blavatski (1810-1877) je bil podguverner Erevanske pokrajine 1849-1861.

HPB okrog leta 1860

Ko življenjepisci opisujejo njeno zakonsko življenje, ga omenjajo — milo rečeno — kot neprijetno pustolovščino, ali pa ga kratkomalo zaradi neverjetnih posameznosti kar opuščajo.

1848 se je torej kot sedemnajstletno dekle zaročila z Nikiforjem Blavatskim, od nje 20 let starejšim generalom osemintridesetih let (1810-1877 Poltava Ukrajina), ki je delal kot podguverner Erevanske pokrajine. Ni pravzaprav čisto jasno, zakaj se je sploh podala v to njej očitno zoprno in neljubo pustolovščino; pozneje je trdila, da jo je pritegnila njegova zaverovanost v čarovništvo.

Izgleda pa, da tega res ni storila iz kake zaljubljenosti, ampak zgolj iz kljubovalnosti. Njena spletična jo je namreč zbadala, da zaradi svojega nemogočega in trmoglavega značaja nikoli ne bo mogla pritegniti nase pozornosti kakega moškega, da bi jo zaprosil za roko, niti takega ne, kot je družinski prijatelj, odljudni Nikifor. Tri dni nato ga je zasnubila in zvedela, da se je pravzaprav ujela v past, saj po takratni čudaški ruski zakonodaji zaroke ni bilo več mogoče razdreti, čeprav se je poskušala izmuzniti malo pred poroko.

Slovesna poroka je potekala 7. julija 1849. Obljuba zvestobe do groba pred oltarjem pa očitno ni bila premišljeno dejanje, saj Helena pod nobenim pogojem ni hotela postati "poročena žena" v klasičnem smislu s sprejemanjem zakonskih pravic in dolžnosti. Z ženinom sta se preselila v razkošno starodavno erevansko Palačo Sardar, kjer pa so se vrstili prepiri in celo pretepi, saj možu ni dovolila približevanja ter je na njegovi glavi nekoč razbila priročni svečnik, nakar je jadrno odjezdila k prijateljem. Tako je večkrat neuspešno poskušala pobegniti in se vrniti k svoji družini v Tbilisi, dokler se je končno s tem moral pomiriti — po komaj treh mescih "skupnega" življenja — tudi njen razočarani ženin.

Družina jo je nato v spremstvu služabnika in služabnice poslala v Odeso na srečanje z očetom, ki se je nameraval z njo vrniti v Sankt Peterburg. Spremljevalci so jo spremljali do Kerča, vendar je tudi pred njimi pobegnila podkupivši kapitana ladje in končno dosegla Carigrad. To je pomenilo začetek devetletnega potepanja po svetu, ko ji je za preživljanje prav prišla očetova denarna podpora.

Med krščanstvom in poganstvom

Risba, ki jo je lastnoročno napravila Helena Petrovna Blavatska na svoj rojstni dan 1851.

Cilji Bogovednega društva

Blavatska je vodilna teoretičarka Bogovednega ali Teozofskega društva in je postavljala njegove "miselne osnove". Njeni spisi pomenijo usmeritev za Društvo in teozofsko gibanje nasploh. Njene ideje niso nič drugega kot neka oblika čarovništva, ki je usmerjeno protikrščansko znotraj zahodnega ezoterizma, ki si je izmišljal idejo o starodavni in vesoljni "skrivni vedi", katero bi bilo treba ponovno oživiti. Te nauke naj bi ji prenašali „vedeži“ ali „mojstri“, ki so živeli v različnih delih sveta; da bi se z njimi srečevala, je skoraj neprestano potovala križem kražem.

V svoji domišljiji je torej smatrala, da obstaja "starodavno modrostno verstvo", ki je bilo nekoč razširjeno po vsem svetu in ki so ga poznale razne starodavne osebnosti kot grški filozof Platon, kitajski vedež Konfucij in hindujski modreci. To domnevno starodavno modrostno verstvo je povezovala s hermetično filozofijo, svetovnim nazorom, v katerem je vse v vesolju opredeljeno kot razodetje Božanstva. Po tem mnenju so se vsa svetovna verstva razvila iz te prvotne vesoljne vere. Teozofija ali bogovednost naj bi bila torej dedič neoplatonističnih filozofov pozne antike, ki so prav tako gojili hermetizem. Blavatska je sumila krščanstvo, češ da je zaradi pokristjanjevanja v Evropi čarovniško izročilo izginilo, medtem ko se je v spremenjeni obliki ohranjalo v Indiji in Afriki. Zavzemala se je za zavestno magično pripoved o ponovnem oživljanju čarovnštva. Menila je, da se bo oživljena "starodavna modrostna religija" prek teozofskega gibanja razširila po vsem svetu in zasenčila uveljavljene tradicionalne svetovne religije ter je imela sebe za tovrstni mesijanski lik.

Po Goodrick-Clarkovih besedah je Teozofsko društvo »širilo izdelano filozofsko zgradbo, ki je vključevala kozmogonijo, makrokozmos vesolja, duhovno hierarhijo in posredniška bitja, pri čemer so slednja ustrezala hierarhičnemu pojmovanju človeškega mikrokozmosa.«

Uradno je Društvo zasledovalo naslednje tri cilje:

1. Oblikovanje jedra Vesoljnega človeškega bratstva ne glede na raso, veroizpoved, spol, kasto ali barvo kože.
2. Spodbujanje študija primerjalnih verstev, filozofije in znanosti.
3. Raziskovanje nepojasnjenih naravnih zakonov in v človeku oziroma v človeštvu skritih moči.

Po Washingtonovem mnenju so te tri usmeritve vodile k "odkrivanju v človeku skritih moči skozi skrivno preučevanje znanosti, filozofije in religije kot najprimernejše poti do družbene vzajemnosti in enakosti, kar naj bi napovedovalo, pripravljalo in udejanjalo to božansko skladnost."

Poganka, kristjanka ali čarovnica?

Prostozidarska diploma za HPB z dne 24. novembra 1877

Že med svojim bivanjem v New Yorku od 1872 se je Blavatska imela za "budistko", čeprav je budizem kot tak uradno sprejela šele na Cejlonu. Po Lachmanu pa je bil njen budizem "zelo iztirjen in je imel malo skupnega z budizmom učenjakov, kot ga je strokovno razlagal Max Müller , ali pa povprečni in navadni budisti". Po Blavatskinem mnenju si je Buda prizadeval za vrnitev k naukom Ved in da je budizem zato natančnejši potomec starodavnega brahmanizma kot sodobni hinduizem.

Njen nepomirljiv odnos do krščanstva jo je spremljal vse do konca sorazmerno kratkega življenja. Še ko je v Londonu dokončavala svoji knjigi Tajni nauki in Ključ do teozofije, je obenem napadala vse krščanske Cerkve, češ da one ne dajejo ustreznega odgovora, ampak da je »samo teozofija ponudila tajni nauk, ki se skriva pod vsemi zemeljskimi religijami, tako zahodnimi kot vzhodnimi.« Obenem pa je pribila, da podobno kot ona tudi krščanstvo vendarle priznava obstoj satana, češ: »Čemu služi navsezadnje duhovnik, če ni hudiča?« Značilno, da ima velikokrat v mislih zloduha in povezanosti z njim, medtem ko angeli zanjo ko ne obstajajo. Kot odgovor na napade – ki so se tikali seveda pomembnejših tem kot je le obstoj vraga – so se ji zoperstavljali složno tako kristjani kot znanstveniki.

Čeprav je bila kritična do katolištva in protestantizma ter je celo nasprotovala njuni rasti v Aziji, je skozi vse življenje ostajala zelo naklonjena Ruski pravoslavni Cerkvi in izjavljala, da »z vero Ruske cerkve budizma sploh ne bo primerjala«.

Tragična usoda sina Jurija

Potni list za Heleno in Jurija Blavatski iz leta 1862

Kot omenjeno, je do konca življenja ostajala naklonjena pravoslavju. Malo je virov, ki bi omenjali vzroke in nagibe, zakaj pa se je obrnila s svojim neprestanim potovanjem, pisanjem, delovanjem in miselnostjo ne le proti vsem tradicionalnim veroizpovedim, ampak posredno tudi proti "svoji" "Ruski pravoslavni Cerkvi", ki prav tako kot druge enobožne religije — a morda še bolj, močneje in ostreje — zavrača in obsoja ne le poganstvo na splošno, ampak čarovništvo v kakršnikoli obliki še posebej, saj v njem gleda pogubno delovanje hudiča oziroma prehajanje pod njegov vpliv, ki se lahko stopnjuje v obsedenost, pri kateri pa je v težjih primerih potreben celo eksorcizem.

V zvezi s tem zasledimo ne le njeno oklepanje in širjenje po njenem okusu prirejenega budizma, ampak podobno spodbujanje vseh drugih protikrščanskih tokov, tudi prostozidarstva, socializma in anarhizma, ter povezovanje z njihovimi predstavniki; tako je njena naslednica postala socialistka Ana Bessantova, njen zaupni prijatelj italijansko-ogrski operni pevec Agardi Metrovič prostozidar, kar je bil tudi soustanovitelj Društva Olcott. Sama omenja, — čeprav nekateri o tem dvomijo —, da je sodelovala in bila celo hudo ranjena, ko se je bojevala na strani takrat poraženega svobodomiselnega Garibaldija v Bitki pri Mentani zoper Papeško državo 3. novembra 1867, ko so jo "iz jarka potegnili smrtno ranjeno z levo roko zlomljeno na dveh mestih, z mušketnimi kroglami v desni rami in nogi, ter z ubodno rano v srcu".

Poznavalci njenega življenja trdijo, da se je nalezla praznovernosti in vraževerja že v otroštvu in sicer od služnčadi, kjer je tovrstna "vera" bila neločljivi del vsakdanjika, saj so v carski Rusiji preprosti ljudje obenem v krščanstvo verjeli tudi v vile in škrate, volkodlake in čarobne moči, ki naj bi jih posedovali nekateri ljudje — med drugimi tudi "Lelinka", kot so Heleno imenovali ljubkovalno — že od otroštva.

Helena se je po desetletnih potepanjih od 1848 do 1858 le vrnila domov v Rusijo pod pogojem, da se s svojim možem videva čim redkeje. V tem času se je iz kavkaškega podkraljevega odbora upokojil tudi njen 71-letni dedek Andrej Fadejev, ki je po navadi šel zgodaj počivat. Tako sta v njegov dom v gruzijskem Tbilisiju ob večerih redno zahajala še Helenina samska bratranca, da bi zabavala goste med spiritističnimi sejami, ki so vsebovale nenavadne hokus-pokuse, saj se je takratno rusko izobraženstvo vedno bolj zanimalo za take paranormalne pojave. Ni pa ponočevanje bilo omejeno le na seanse, ki jim je rad prisostvoval tudi njen mladi ljubček, estonski baron Nicholas Meyendorff, ki pozneje nekje omenja Helenino veliko nezvestobo glede njenega moža. Poleg njega je namreč sem zahajal v začetku šestdesetih let tudi skoraj šestdesetletni operni pevec Metrovič, ki je sicer nastopal v Tbilisijski operi. Izid tega nenavadnega „triumvirata“ je bila Helenina zanositev in porod prizadetega otroka Jurija proti koncu 1861, ki pa je omenjen kot dojenček le v potnem listu za mater in sina z dne 23. avgusta 1862 po julijanskem koledarju .

Jurij se je rodil v vojaškem naselju Ozurgety, kjer je kupila hišo, da bi se izognila javnemu pohujšanju, ki je s sinovim rojstvom prišlo na dan. Mati ga je imenovala »ubogi pohabljeni otrok«, medtem ko so ga Meyendorffovi sorodniki imeli za grbavega, kar je bila posledia ali prirojene napake, nesreče ali pa nestrokovnosti vojaškega zdravnika, ki ni bil vajen babištva. Po njegovem rojstvu je pretrpela živčni zlom in je po lastnih besedah delovala kot dvojna osebnost ter je na razne načine tajila svoje materinstvo. Ko je bil sin star približno pet let, mu je Helena hotela pomagati ter ga je odpeljala ob Metrovičevem spremstvu k zdravnikom v Bologno, kar pa se ni pokazalo za uspešno in je otrok umrl. Pokopali so ga v južni Rusiji pod Metrovičevim priimkom, čeprav je menda bil pravi oče Meyendoff. Njena protislovja v zvezi z Jurijem so se tako zapletala, da je njen življenjepisec Alfred Sinnett to zgodbo nalašč spregledal. Da bi nekako umirila svojega moža, mu je priskrbela potrdilo dveh zdravnikov, češ da ona sploh ni zmožna zanositve in da je slej ko prej ostala devica; v zvezi s tem res ni lahko ugotoviti, kakšna je bila pravzaprav njena spolna usmerjenost v resnici, saj je bila večkrat uradno poročena ali imela kake neuadne odnose z več moškimi, obenem pa ne le enkrat priporočala svojim bližjim sodelavcem celibat. Poleg tega je znano, da se je v mladosti večkrat oblačila kot moški.

Kljub temu pa, da je Jurijevo materinstvo pripisovala drugi materi in ne glede na meglene okoliščine njegovega porekla, pa ji je ta otrok vendarle veliko pomenil, saj je zanj res po materinsko skrbela in ga iskreno ljubila. Jurij jo je vrh tega spominjal na štirinajstletnega grbavega tlačančka, ki se je utopil v vodi kmalu po tem, ko mu je komaj štiriletna v izbruhu jeze zagrozila, da ga bodo vile žgečkale do smrti. Sama je torej Jurija opisovala kot »edino bitje, zaradi katerega je bilo vredno živeti.« Pozneje je Metroviču izpovedala: »'Globoko sem ljubila enega človeka, bolj ljubim okultno znanost,' toda tisti, ki sem ga ljubila 'bolj kot karkoli drugega na svetu', je bil Jurij.«

Po sinovi smrti je svoji sestrični Nadježi Fadejevi pisno zaupala, zakaj se je odvrnila od krščanstva: »Ruski pravoslavni Bog je zame umrl na dan Jurijeve smrti.« Čeprav se s krščanstvom ni nikoli pomirila, je vendarle priznavala, da »so bili trenutki, ko sem globoko verjela, da Cerkev lahko odpušča grehe in da me je Kristusova kri odrešila skupaj z vsem Adamovim rodom.« Starejša ko je postajala, vedno bolj je skozi njene spise prodiral spomin na otroško vero, kateri se je vse življenje upirala. Na zunaj ji ponos ni dovoljeval, da bi svoje občutke tudi javno pokazala, ampak je do onemoglosti omenjala „mojstre“, zlasti nekega Indijca Morja, ki da jo usmerjajo; zato ne čudi, da je med obiskom Pariza vendarle obiskala, čeprav čisto na skrivaj, tudi tamkajšnjo rusko stolnico.

Ustanavljanje teozofskih društev: 1870–1878

Prvi mednarodni shod Bogovednega društva v Adjarju v Indiji 1883

Potovanja

Blavatska je veliko potovala, da je to nemogoče zajeti v tem članku: od Rusije do Indije, od Londona do New Yorka in drugam; zato se omejimo le na nekatera pomembnejša potovanja; obstaja itak natančna kronologija njenega življenja obenem z njenimi neštevilnimi potovanji.

Med drugim jo je tako pot zanesla tudi v osrednjo Azijo, kjer je baje imela priložnost preučevanja knjig, ki jih še nihče ni videl, in o katerih obstoju dvomijo še danes. Tibet je zapustila z namenom, da bi svetu dokazovala resničnost spiritističnih dogajanj, saj so deževali očitki na njen račun o prevarah in goljufijah; obenem je tudi izjavila, da pojavi, s katerimi so se srečevali spiritistični mediji, niso bili duhovi mrtvih, kot je običajno trdilo spiritistično gibanje, temveč bodisi nagajive prvine bodisi "lupine" umrlih pokojnikov.

Prek Sueškega prekopa je odplula v Grčijo, kjer se je srečala s spiritističnim mojstrom Hilarionom. Z ladjo „SS Eunomia“ je odplula proti Egiptu, vendar je julija 1871 med njenim potovanjem ta ladja eksplodirala; Blavatska je bila ena od le 16 preživelih. Ko je prispela v Kairo, je s pomočjo ženske po imenu Emma Cutting ustanovila société spirite (=duhovno društvo), ki je temeljilo na spiritizmu, obenem pa sprejemalo vero v reinkarnacijo. V prepričanju, da Cuttingova in njeni mediji goljufajo, je društvo po dveh tednih razpustila. V Kairu se je srečala tudi z dvema spiritističnima izvedencema, pa tudi z Metrovičem, ki je po eni različici kmalu nato umrl za tifusom, po drugi pa je bil že prej žrtev brodoloma na Eunomiji.

Odpravila se je v Sirijo, Palestino in Libanon, kjer je prišla v stik s pripadniki druške vere. Med temi potovanji se je srečala s pisateljico in popotnico Lidijo Paškovo, ki je neodvisno potrdila, da so ta potovanja res obstajala, saj si je nekatera druga Blavatska pod vplivom svoje bujne domišljije gladko izmislila; to pa za tiste čase sploh ni bilo nič nenavadnega, saj sta z izmišljenimi in rado prebiranimi potopisi ter neverjetnimi poluznanstveno-fantastičnimi pustolovščinami zaslovela zlasti njena sodobnika Karl May (1842-1912) in Jules Verne (1828-1905) s to razliko, da je pri njima očitno, da gre za romanopisca, ki lahko neomejeno data krila svoji domišljiji, kar je pa nedopustno pri podajanju lastnih dogodkov iz stvarnega življenja.

Prihod v New York

Julija 1872 se je vrnila k družini v Odeso, aprila 1873 pa spet odšla. Nekaj časa je preživela v Bukarešti in Parizu, kjer ji je baje Morija naročil, naj gre v Združene države Amerike; v New York je prispela 8. julija 1873. Tam se je nastanila v ženski stanovanjski zadrugi v ulici Madison Street na Manhattnu, ter se preživljala s šivanjem po naročilu in oblikovanjem reklamnih kartic. Tu je časnikarki Ani Ballard iz newyorškega časopisa „The Sun“ dala odmeven intervju, v katerem je omenila, da je preživela nekaj časa v Tibetu.

Kmalu zatem je prejela novico o očetovi smrti, ki je umrl 27. julija 1873, in je tako podedovala 500 dolarjev oziroma 1000 rubljev od svoje skromne dediščine, ki pa je hitro pošla. Preselila se je namreč v razkošen hotel in spet začela živeti boemsko razsipno v skupnem stanovanju z dvema časnikarjema in eno časnikarko. Decembra 1874 je spoznala Gruzijca Mihaila Betanelija, ki je bil vanjo do ušes zaljubljen ter jo je večkrat prosil za roko, v kar je na koncu privolila, čeprav je bil njen mož še živ. Ker pa ni hotela z njim trajno živeti, je Betaneli zahteval ločitev ter se vrnil v Gruzijo.

Srečanje z Olcottom

Blavatska in Olcott 1888

Blavatska je bila navdušena, ko je zvedela, da v Chittendenu v Vermontu delujeta brata William in Horatio Eddy, ki baje da lahko lebdita in izvajata duhovne pojave. Oktobra 1874 je obiskala Chittenden in tam srečala častnika in časnikarja Henrija Olcotta, ki je preiskoval trditve bratov za Daily Graphic. Olcott je trdil, da ga je pa Blavatska navdušila s svojo lastno tovrstno sposobnostjo, zato je o njej napisal v časopisu članek. Kmalu sta se tako tesno spoprijateljila, da sta se klicala z vzdevkoma "Maloney" (Olcott) in "Jack" (Blavatska). Pomagal je nanjo pritegniti pozornost, tako da je urednika časopisa Daily Graphic spodbudil k objavi intervjuja z njo, in o njej razpravljal v svoji knjigi o spiritizmu „Ljudje z drugega sveta“ (1875). Ruski dopisnik Aleksander Aksakov jo je spodbujal, naj to knjigo prevede v ruščino. Olcotta je začela poučevati o svojih lastnih čarovniških sposobnostih in pogledih. Na njeno spodbujanje je postal samec odnosno celibater, brezalkoholec in rastlinojedec, čeprav se sama k slednjemu ni mogla zavezati. Januarja 1875 sta obiskala spiritistična medija Nelsona in Jennie Owen v Filadelfiji, ki sta prosila Olcotta, naj ju preizkusi ter dokaže, da pojavi, ki sta jih izvajala, niso goljufivi; čeprav jima je Olcott verjel, je Blavatska o tem podvomila, češ da nekatera svoja izvajanja ponarejata.

1883 sta oba skupaj — pozneje je med njima prišlo do razhajanj — bila na Prvi mednarodni konvenciji oziroma shodu Teozofskega društva v Indiji, ki je potekal leta 1883 v Adjarju pri Madrasu; to naselje je danes južna in najodličnejša mestna četrt v Madrasu, ki je ne tako davno preimenovan v Čenaj. Prisostvovala sta torej kot soustanovitelja tako Helena Blavatska kot Henri Olcott in sicer na 8. obletnico Bogovednega društva, od 27. do 30. decembra 1883. Na sliki sedita na sredini; Olcott ima prepoznatljivo dolgo belo brado.

Ustanovitev Bogovednega društva

Blavatska leta 1875.

Grb TS in Helene Petrovne Blavatske (HPB), "duhovne matere nacizma".

Soustanovitelji Bogovednega društva
maja 1891.

7. septembra 1875 so se na srečanju Čudežnega kluba v New Yorku Blavatska, Olcott in Judge skupaj z nekaterimi drugimi somišljeniki dogovorili o ustanovitvi tajne organizacije; Charles Sotheran pa je predlagal, da jo poimenujejo Teozofsko društvo. 13. septembra pa so Društvo javno razglasili.

Blavatska in Olcott sta vzbudila zanimanje za svoje zamisli z objavo okrožnice v bostonski spiritistični publikaciji Eldridgea Gerryja Browna „The Spiritual Scientist“. Tam sta se predstavila kot »Luksorsko bratstvo«; to ime je morebiti navdihnilo že obstoječe „Hermetično luksorsko bratstvo“. Začela sta živeti skupaj v najetih newyorških stanovanjih, ki sta jih krasila s prepariranimi živalmi in podobami duhov; preživljala pa sta se v veliki meri z Olcottovimi odvetniškimi dohodki. Njuno zadnje takšno stanovanje je bilo znano kot Lamasery. Blavatsko in Olcotta so domnevno spodbujali "Mojstri" k ustanovitvi Čudežnega kluba (Miracle Club), prek katerega sta v New Yorku vodila predavanja o magijskih zadevah. Prek te skupine sta spoznala irskega spiritista Williama Judgea , ki se je z njima v marsičem strinjal.

Na srečanju Čudežnega kluba 7. septembra 1875 so se Blavatska, Olcott in Judge dogovorili o ustanovitvi tajne organizacije; Charles Sotheran pa je predlagal, da jo poimenujejo Teozofsko društvo. Izraz teozofija izvira iz grških besed Θεός (Theos = „bog“ oziroma "Bog") in Σoφíα (Sofia = „modrost“, tudi "Modrost"), kar pomeni dobesedno "Božja modrost", "božanska modrost"; oziroma v tej zvezi gre pri Blavatski bolj za „zavest o Bogu“, „vednost o Bogu“ ali „bogovednost“, vsaj tako si njeni pripadniki glede tega domišljajo: da oni o božanstvu vedo in ga izkušajo, drugi pa ne. Izraz ni bil nov, ampak so ga v različnih zvezah in pomenih uporabljali že poprej, na primer alkimist George Starkey (1628–1665) in krščanski protestanstski mistik Jakob Böhme (1575-1624). Teozofi so se pogosto prepirali o tem, kako opredeliti teozofijo; Judge pa je izrazil mnenje, da je to pravzaprav nemogoče. Blavatska je sicer vztrajala, da teozofija sama po sebi ni religija, vendar se v praksi obnaša kot taka. Lachman je gibanje opisal kot "zelo širok dežnik, pod katerim bi lahko vedrilo veliko stvari".Ob ustanovitvi je bil Olcott imenovan za predsednika, Judge za tajnika, Blavatska pa za dopisnico, čeprav je ostala slejkoprej glavna teoretičarka in vodilna osebnost skupine. Med vidnejšimi zgodnjimi člani so bili Emma Hardinge Britten, Signor Bruzzesi, C.C. Massey in William L. Alden; ob ustanovitvi je bilo precej članov, ki so pa kmalu drug za drugim izstopali iz društva.

Teologija, kozmogonija in antropologija

Platnice obzornika Lucifer št. 1, 1888; urejujeta ga HPBlavatska & Mabel Colins

Blavatskina dela predstavljajo zmes neoplatonizma, renesančnega čarovništva, kabale in prostozidarstva, zmešano skupaj s staroegipčansko in grško-rimsko mitologijo in religijo, ki so se jim pridružili vzhodni nauki, vzeti iz budizma in Vedante, da bi predstavila zamisel o starodavni modrosti, ki se je prenašala iz prazgodovine naprej vse do sedanjosti.

Blavatska je svoje nazore opisovala kot »monoteistično, imanentno in mistično kozmologijo«, vendar je bila panteistka,, ki je zagovarjala nazor o neosebni božanskosti. V svoji bogovednosti se je sklicevala na »Vesoljno božansko počelo, koren vsega, iz katerega vse izhaja in ki bo na koncu velikega bivanjskega kroženja zopet vse vsrkalo vase«. Krščanski nauk o Bogu je zavračala in ga opisovala kot »skupek protislovij in logičnih nemožnost«. Učila je, da vesolje izvira iz tega Božanskega počela, pri čemer je vsak delček snovi prežet z iskro božanskega. Po njenem izvirajo nižji redovi iz višjih, preden postajajo vse gostejši in jih na koncu zopet vsrka vase to Božansko počelo.

HPB je začela septembra 1887 v Londonu izdajati obzornik Lucifer, ki je veličal čarovništvo in hudiča kot človeškega dobrotnika, ter se je njeno društvo — zametujoč krščanstvo — bližalo satanizmu, posredno pa tudi nacizmu. Razne panoge je ta "Lučonosec" obravnaval pod filozofskim, znanstvenim in verskim vidikom. Podobno usmeritev je zagovarjal tudi Friedrich Nietzsche, čigar programsko knjigo Tako je govoril Zarathustra je list tudi priporočal.

Ta kozmologija si je prizadevala hoditi vštric z znanstvenimi odkritji geologije in z razvojno teorijo biološke evolucije, da bi njeno učenje dajalo vtis, da je v skladu z znanstvenimi raziskavami in odkritji 19. stoletja. Poleg tega pa je bilo v zvezi s tem vprašanjem – podobno kot pri nauku o rasah – tudi to njeno stališče dokaj spremenljivo in prilagodljivo, zlasti kadar je naletelo na ostre razprave o evoluciji. Gary Lachman je v zvezi s tem zapisal: »Čeprav je to opazilo le malo zgodovinarjev, je Blavatska v knjigi "Slečena Izida" (1877) predstavila prvo večjo intelektualno – ne versko – kritiko evolucije.« Blavatska je trdila, da darvinizem pojasnjuje človekovo fizično evolucijo, medtem ko duhovnost sledi drugemu razvojnemu vzorcu..

Sedem rasnih obdobij

V „Tajnih naukih“ je Blavatska izražala prepričanje, da je na začetku časa obstajal popolni nič. To prvobitno bistvo se je nato razdelilo na sedem žarkov, ki so bili tudi razumna bitja, znana kot Dhyan Chohans; teh sedem žarkov je nato ustvarilo vesolje z uporabo energije, imenovane Fohat. Nato je bila ustvarjena Zemlja skozi sedem krogov; v vsakem krogu so bila ustvarjena različna živa bitja.

Blavatska je zagovarjala idejo o "korenskih rasah", od katerih je bila vsaka zopet razdeljena na sedem podras.

1. V Blavatskini kozmogoniji je bila prva korenska rasa ustvarjena iz čistega duha in je živela na celini po imenu "Neminljiva sveta dežela".
2. Druga korenska rasa — Nadborejci (Hyperboreans) —, je bila prav tako oblikovana iz čistega duha in je živela na deželi blizu Severnega tečaja, kjer je takrat vladalo milo podnebje.
3. Tretja korenska rasa je živela na celini Lemuriji, za katero Blavatska trdi, da danes obstaja kot Avstralija in Rapa Nui, ki pa jo je naš rojak Ivan Benigar istovetil s Patagonijo in zato šel tja reševat indijanske Mapuče pred izumrtjem. Ta sanjska dežela naj bi nekdaj obstajala južno od današnje Indije in jo je po velikosti nekajkrat presegala, saj je vključevala tudi otok Madagaskar. Ime je dobila po človekolikih opicah, ki so bile podobne gorilam v velikosti človeka in so njene večje vrste izumrle; nekatere manjše vrste teh lemurjev pa še životarijo v stalnem strahu pred izumrtjem na otoku Madagaskarju, kjer jih je ostalo še okoli sto vrst.
4. Glede na Blavatskino mnenje so se med četrtim krogom zemeljske zgodovine na planet spustila višja bitja, pri čemer so se začela razvijati prvotna človeška snovna telesa in sta se ločila spola na moškega in ženskega. Na tej točki se je pojavila četrta korenska rasa, ki je živela na celini Atlantidi. Imeli so fizična telesa, pa tudi duševne zmožnosti in napredno tehnologijo. Nekateri Atlanti so bili velikani in so zgradili starodavne spomenike, kot je Stonehenge v južni Angliji. Parili so se z "živalskimi samicami", kar je povzročilo nastanek goril in šimpanzov. Atlanti so postali hudobni in so zlorabljali svojo moč in znanje, zato je Atlantida potonila v morje. Nekaterim velikanom je uspelo pobegniti in ustvariti nove družbe v Egiptu in Ameriki.
5. Peta korenska rasa, ki se je pojavila na Zemlji, so bili Arijci in so bili v času njenega pisanja prisotni po vsem svetu. Vse druge manjvredne rase naj bi izpodrinili večvredni belci; med najbolj ogrožene so spadali zlasti avstralski in tasmanski domorodci, pa tudi ameriški Indijanci. Zanimivo, da je prav ta črnogleda napoved spdbudila našega rojaka Benigarja — čeprav je sicer lahkoverno sprejemal neverjetne iznajdbe bogovedne rasistične in protikrščanske Blavatskine domišljije — da se pa s to njeno napovedjo ni mogel pomiriti, ampak se je 1908 odpravil v daljno Patagonijo med Mapuče, da bi jim pomagal obstati, "ker si sami niso mogli niti znali pomagati", ter tako stvarno preprečil njihovo izginotje.
6. Peto bo nadomestila šesta korenska rasa, kar bo naznanil prihod Majtra, lika iz mahajanske budistične mitologije.
7. Človeštvo se bo sčasoma razvilo v zadnjo, sedmo korensko raso.

Lachman je predlagal, da naj bi Blavatskinih kozmogoničnih trditev ne prebirali kot dobesedni opis zgodovine, saj bi »jim morda s tem delali medvedjo uslugo«; to pravljično predstavitev naj bi prebirali raje kot Blavatskin poskus oblikovanja »novega mita za moderno dobo ali kot ogromno, domišljijsko kvazi-znanstveno fantastiko«.

Smrt in spomin

HPB leta 1891

Še danes obstaja krematorij ali sežigalnica v Wokingu (2018)

Bolezen in smrt

Blavatska je že od 1882 bolehala za kronično boleznijo ledvic (nefritisom), ki so se ji pridružile sčasoma še srčne bolezni in revmatizem. Njeno zdravstveno stanje se je občutno poslabšalo po hudih pretresih, ki sta jih povzročila med drugim zlasti škandala v Indiji 1884 in 1885, kjer so jo dolžili med drugim uporabe čisto "zemeljskih" rekvizitov in "človeških" medijev, da bi poslušalstvu pričarala "nadzemeljske" in "onostranske" pojave in prikazni. Pozimi 1891 pa je vrh vsega tudi Veliko Britanijo dosegla smrtonosna svetovna vseokužba (pandemija) tkim. "ruske gripe", ki je po Ruskem cesarstvu razsajala že od 1889. Z njenim virusom se je okužila tudi HPB in po nekaj dneh bolehanja umrla dne 8. maja 1891 ob 14:21 v prostorni hiši Ane Besantove, kamor se je preselila avgusta 1890 v londonsko četrt "St. John's Wood" na ulici Avenue Road 19.

Njene zadnje besede, kakor so si jih zapomnili in naprej sporočili njeni takrat prisotni prijatelji, so bile:

Angleški izvirnik	Slovenski prevod
"Keep the link unbroken. Let not my last incarnation be a failure."	"Ohranite povezavo neprekinjeno. Naj ne spodleti moje zadnje utelešenje."

Njene »zadnje besede« naj bi ne bile čisto zadnje, saj jih je spregovorila v zvezi s svojo usmerjenostjo kaka dva dni pred svojo smrtjo. V bistvu jih viri navajajo pravzaprav skoraj enako z nekaj nepomembnimi odtenki, tako npr. beremo: “Isabel, Isabel, keep the link unbroken; do not let my last incarnation be a failure.” Navajajo pa jih tudi takole: "Keep the link unbroken. Let not my last incarnation be a failure."

Njeno truplo so 11. maja sežgali v še danes obstoječem in delujočem krematoriju v Wokingu v Surreyu. po preprosti slovesnosti, ki so jo vodili njeni somišljeniki. Pepel od sežganega telesa so razdelili: tretjino njenega pepela so poslali v Evropo, tretjino z Williamom Quanom Judgeom v Združene države Amerike a tretjino v Indijo, kjer so ga raztresli po reki Gangesu. Po drugih virih pa je preostala tretjina ostala na mednarodnem sedežu Teozofskega društva, vgrajena v kip, postavljen v njen spomin in torej ta pepel ni bil prenešen v Indijo, saj se zaostreni odnosi s tamkajšnjim takorekoč samostojnim Bogovednim društvom še niso bili polegli.

Novica o smrti se je bliskovito razširila ter so deževali telegrami in pisma sožalja in sočutja. Svetovni tisk je opazno zabeležil njeno smrt in izkoristil priložnost, da ponovno razpravlja o njenem delu in o njenem dokaj nenavadnem svetovnem nazoru.

Spomin

1. Decembra 1880 je HPB prevzela družinsko geslo Benareškega maharadža: “Ni višje vere kot je resnica“ .
2. Blavatskin smrtni dan, 8. maj, bogovedci obeležujejo kot spominski dan — Dan belega lotosa.
3. Leta 1881 je HPB v reviji The Theosophist objavila svoj prevod odlomka iz romana F. M. Dostojevskega Bratje Karamazovi — Veliki inkvizitor..
4. Videoigra iz leta 2001 Return to Castle Wolfenstein predstavlja Marianne Blavatsky kot visoko svečenico Tretjega rajha, medija in Ober-Führerja izmišljene okultne paranormalne divizije SS, kar je namigovanje na HPB..
5. Uporabljala je literarni psevdonim Radda-Bai; njeni pa pogosto krajšajo njeno ime: Helena Patrovna Blavatska kot HPB.
6. V Dnipru (nekdaj Dnjepropetrovsk), Blavatskinem rojstnem kraju, je bil ustanovljen na starem mestnem plemiškem posestvu v Fadejevi hiši 1990 "Muzejski center H. P. Blavatske in njene družine". Od leta 1815 do 1834 je namreč to posestvo pripadalo državniku Fadejevu Andreju Mihajloviču in njegovi ženi, naravoslovki E. P. Dolgoruki-Fadejevi. V tej hiši so odraščali njuni otroci, 1831 pa se jima je tu rodila najstarejša vnukinja HPB.
7. Leta 2016 je bila po njej poimenovana ulica v bližini Globa Parka v Dnipru; ulico, poimenovano po ukrajinskem komunističnem politiku Volodimirju Ščerbickem, so leta 2015 zaradi zakona o dekomunizaciji preimenovali v "Ulico Olene Blavatske".

Ocena

Pritrjevanja in oporekanja

Svojo knjigo Glas tišine (The Voice of the Silence) je HPB posvetila Tolstoju

1. HPB je svojo knjigo Glas tišine (The Voice of the Silence) posvetila ruskemu pisatelju Tolstoju, ki je v svojih delih uporabljal dicta iz Theosophischer Wegweiser – Bogovednega vodnika v nemščini. V svojem dnevniškem zapisu z dne 12. februarja 1903 je Tolstoj zapisal: »Berem čudovit bogovedni dnevnik in v njegovih razlagah najdem veliko skupnih točk.«"
2. Ne glede na to, kaj bi lahko HPB očitali, neumnost zagotovo ni bila ena od teh lastnosti; medtem pa se je v odločnosti, goljufanju in zvitosti stalno potrjevala. Večino svojega življenja je preživljala na potovanjih, kjer je pripovedovala zanimive zgodbe o sebi in svojih tajanstvenih duhovnih mojstrih, vključno s filozofi Platonom, Konfucijem in Francisom Baconom, ki so bile navadno začinjene z bujno domišljijo.
3. Robert Ellwood pravi, da je bila Blavatska ena najpomembnejših, čeprav spornih, vendar plodovitih sodobnih čarovnic. Ne glede na pomisleke o nekaterih njenih čudaštvih moramo priznati, da je bila ostroumna ter posedovala široko vizijo čarovništva v sodobnem svetu..
4. Že v času njenega življenja pa so HPB obtoževali goljufanja, zlasti v povezavi z Mojstrskimi pismi. Razni viri jo obtožujejo rabe različnih pripomočkov, spretnosti in prevare, da bi uprizarjala videz nadnaravnih pojavov, kot je svoje čarovnije sama razlagala lahkovernemu občinstvu. Tako je baje pri svojem delu prevzemala trike, ki se jih je naučila v mladosti kot pomočnica pri škotskem spiritističnem mediju Danijelu Homeu (1833-1886). Pri svojih početjih je vrh tega zaposlovala pomočnike za ustvarjanje prikazenskih zvokov in se preoblačila v zasenčene glasnike iz onstranskega življenja.Poleg tega sta jo spravljala ob dober glas še Coulombova afera iz leta 1884 in Hodgsonovo poročilo iz leta 1885, kar jo je prisililo k begu iz Indije.
5. „Njen“ časopis „The New York Sun“ je objavil izide raziskav SPR-ja, češ da je Blavatska veliko gradiva v svojih knjigah "pokradla" oziroma "prepisala" iz obstoječih budističnih in hindujskih besedil. Obenem jo je obdolžil, da si je „mojstre“ gladko izmislila. Pri tem časopis ni izbiral izrazov in je celo zapisal: »Sestavine uspešnega šušmarja so pomanjkanje vesti, nekaj pameti, veliko poguma, uničujoča sebičnost, domišljava častihlepnost in brezobzirna predrznost. Blavatska vse to ima.« Šele osemdesetih let 19. stoletja naj bi SPR izrazil zadržke glede obtožb, češ da takratna raziskava ni bila pravilna, vendar se viri ne strinjajo niti o datumu niti o vsebini te "sprave". Izgleda torej, da tolikere obtožbe o prevarah le niso bile brez temelja, saj jih spremljajo tozadevni očitki tudi iz drugih krajev in obdobij. Nov madež je na njeno poštenje vrglo zavestno laganje v zvezi z obsežnim prepisovanjem — kar je danes neizpodbitno dokazano. V tem istem časopisu je 20. julija 1890 objavil hud napad na HPL akademik in dolgoletni član Bogovednega društva Elliot Coues, ki je tudi spodbijal nekatere njene neresničnne trditve in zavajanja.
6. Različni avtorji so namreč še nadalje, vključno z Williamom Emmette Colemanom in drugimi, dvomili o pristnosti njenih spisov in navajali dokaze, da jih je močno prepisovala iz starejših čarovniških virov; njeno vztrajanje pri obstoju "mojstrov modrosti" pa so razglašali za popolnoma neutemeljeno in jo obtoževali, da je šušmarka, lažni medij in ponarejevalka spisov.
7. Vzhodni književni strokovnjak in budist Arthur Lillie (1831-1911) je v svoji knjigi „Madame Blavatsky and her Theosophy“objavil seznam odlomkov iz mističnih del poleg odlomkov iz Blavatskinih spisov, ki dokazujejo njeno obsežno prepisovanje. Lillie je razčlenil tudi Mahatmina pisma in na podlagi njej lastnega izražanja in pisanja zatrdil, da jih je napisala sama Blavatska.
8. George Mead je izjavil: »Dve stvari je Blavatska v vsej zmešnjavi svojega kozmosa in v vsakem razpoloženju vztrajno zatrjevala: da so njeni učitelji obstajali in da ni goljufala.« Te skrivne "vedeže" je imenovala tudi "Veliko bratstvo".
9. Pisatelj tradicionalistične smeri René Guénon (1886-1951) pa je napisal podrobno kritiko teozofije, v kateri je trdil, da je Blavatska vse svoje znanje pridobivala naravno iz drugih knjig in ne od nadnaravnih tako imenovanih "mojstrov", kot je zatrjevala sama.
10. Znani psihoterapevt Carl Jung (1875-1961) je ostro kritiziral njeno delo, kar priznavajo tudi današnji bogovedci, češ da je imel do teozofije izrazito odklonilno stališče. Pripominjajo pa, da predmet kritike ni bila zamisel, ki jo je zastopala Blavatska, ampak takrat bolj znana „Leadbeater-Besantova različica "teozofije"“, ki pa se v skoraj vseh pogledih zelo razlikuje od teozofije HPB in njenih učiteljev. Dodajajo, da je bil Jung kritičen tudi do antropozofije Rudolfa Steinerja, čeprav sta si predvsem glede krščanstva in zahodnega čarovništva delila zelo podobna stališča.
11. Sanskrtist in hindujski menih Agehananda Bharati (1923-1991) je njene spise označil za "zmešnjavo grozljivih neumnosti in rodovitnih iznajdb nesmiselnega čarovništva".
12. Mircea Eliade (1907-1986) je namignil, da njena teorija duhovnega razvoja izrečno nasprotuje celotnemu duhu vzhodne krščanske tradicije, ki je "izrečno proti-razvojno pojmovanje duhovnega življenja" ("precisely an anti-evolutionist conception of the spiritual life").
13. Po njeni smrti so jo še naprej obtoževali goljufivega ustvarjanja paranormalnih pojavov dvomljivci kot čarovnika John Nevil Maskelyne (1839-1917), in James Randi (1928-2020) ter filozof Robert Todd Carroll (1945-2016) .
14. Jazzist in pisatelj Peter Washington (*1964) ugotavlja, da so se Blavatskine domneve spopadale tako s krščanstvom kot z znanostjo, zlasti še z darvinizmom. Poleg tega trdi, da pa so njeni podporniki nasprotovali kakršnim koli kritikam na njen račun kot obrekovanju s strani kristjanov in darvinistov ter jo imeli za mučenico

Mojstrica prepisovanja

Obsežne kraje izvirnega gradiva dolži HPB zlasti William Coleman, ki ji pripisuje tudi vnašanja lastnih okultnih pogledov med prepisana besedila. Vrh tega izredno natančno navaja, katere odstavke „svojega“ pisanja in v katerih svojih delih – pripisanega „starodavnim vedežem, Mojstrom in Mahatmam“ – je HPB dobesedno prepisala iz čisto določenih knjig:

Plagiarism

Prepisovanje

"In Isis Unveiled I have traced some 2,000 passages copied from other Voice of the Silence, claimed to be a translation by her of a Tibetan work, is a compilation from various Buddhistic and Brahmanical works—a wholesale plagiarism. The Book of Dzyan, another bogus translation of an alleged ancient work, is also a compilation from various uncredited sources—all of them 19th century books."

„V knjigi Isis Unveiled (Razkrita Izida) sem zasledil približno 2000 odlomkov, prepisanih iz drugih Voice of the Silence (Glasov tišine), za katere trdi, da so njen prevod tibetanskega dela, vendar so kompilacija različnih budističnih in brahmanskih del – popolno plagiatorstvo. Knjiga Dzyan, še en ponarejen prevod domnevnega starodavnega dela, je prav tako kompilacija različnih neavtoriziranih virov – vse to so pa knjige iz 19. stoletja.“

Zavračanje očitkov

Čeprav so očitki za goljufanje in prepisovanje ter posledično nestrinjanje z njenimi nenavadnimi stališči in trditvami dosegli vrhunec 1884, ko je bila prisiljena takorekoč pobegniti iz Indije, to v njenem primeru ni bilo nekaj nepričakovanega ali novega; značilno pa je zanjo, da je dosledno vse napade zavračala, češ da je njeno bohemsko življenje in večkrat protislovno učenje neoporečno; vso krivdo je pripisovala "napadalcem". Največji delež tovrstnih "napadov" se je nanašal že na dogodke v obdobju njenih potovanj in priprav do leta 1871; pa tudi poslej je živela „v neusmiljenem sijaju javnosti“, čeprav se po njenem mnenju „nobena od obtožb ni izkazala za utemeljeno“:

„Attaks“

„Napadi“

"For the last fifteen years an incessant shower of ugly accusations has been poured upon me. Every libelous charge, from immorality and the "Russian spy" theory down to my acting on false pretenses, of being a chronic fraud and a living lie, an habitual drunkard, an emissary of the Pope – paid to break down Spiritualism, and Satan incarnate. Every slander that can be thought of has been brought to bear upon my private and public life. The fact that not a single one of these charges has ever been substantiated;I have lived surrounded by friends and foes like as in a glass-house, nothing could stop these wicked, venomous, and thoroughly unscrupulous tongues..."

„Zadnjih petnajst let se name vsipljejo nenehne grde obtožbe. Vsakršne obrekljive obtožbe, od nemorale in teorije o 'ruski vohunki' do sumov, da sem delovala pod lažnimi pretvezami, da sem kronična goljufinja in živa laž, stalna pijanka, papeževa odposlanka – plačana za razbijanje spiritizma in utelešenje Satana. Vsakršno obrekovanje, ki si ga je mogoče zamisliti, se je vtikalo v moje zasebno in javno življenje. Dejstvo pa je, da niti ena od teh obtožb ni bila nikoli potrjena; živela sem obkrožena s prijatelji in sovražniki kot v steklenjaku; nič ni moglo ustaviti teh hudobnih, strupenih in popolnoma brezvestnih jezikov ...“

Gandhi in HPB

Gandhi v „Vegetarijanski družbi“, v kateri se je srečal z Bogovednim društvom
v spodnji vrsti tretji od L na D

Gandhi je velik del svojega časa med študijem v Londonu posvetil branju knjig; rad je prebiral tudi spise z versko vsebino. Iz Indije je prinesel s seboj tako rekoč prirojene predsodke zoper krščanstvo; deloma tudi zato, ker so ga oznanjali tuji misijonarji. Zdaj pa je dobil priložnost za osebno branje in nemoteno preučevanje svetega pisma. Zanimivo, da ga je stara zaveza zlasti sprva odbijala, medtem ko ga je pri novi zaveze prevzel „Govor na gori“ oziroma „Jezusovi blagri“. Izjavil je celo: »Hindujcem bom povedal, da njihovo življenje ni popolno, če ne bodo spoštljivo preučevali Jezusovih naukov.«

Pod vplivom hiduizma pa ni mogel priznati Jezusa Kristusa za edinega Božjega sina in je zapisal, da ne more verjeti, »da je Jezus edini učlovečeni Božji sin in da bi imeli večno življenje le tisti, ki vanj verujejo.“ Nadalje je modroval: „Če bi Bog lahko imel sinove, bi bili njegovi sinovi vsi. Če bi bil Jezus božanski ali celo Bog sam, bi bili božanski vsi in bi lahko sami postali Bog.« To njegovo razmišljanje pač ne nasprotuje sprejetim razlagam.

Poleg tega je v tem času prvič v življenju prebiral vrstice hindujskega svetega spisa »Bhagavad Gītā« (»Božja pesem«), ki je postala najpomembnejša knjiga njegovega življenja, in jo je vsakodnevno prebiral. Besedilo je prevedel tudi v svojo materinščino gudžaraščino, napisal opombe in ga posvetil revnim. Preučeval je tudi ustanovitelja budizma Buda in ustanovitelja islama Mohameda. Verjel je, da prava vera združuje pripadnike različnih ver. Preučeval je tudi nekatera druga daljša in temeljno-kulturno-verska indijska dela, ki so bila za javnost zanimiva, kasneje pa podobno kot joga prišla celo v modo.

V svoji avtobiografiji "Moje življenje" je Mahatma Gandhi (1869-1948) podrobno opisal, kako je na njegov svetovni nazor vplivalo osebno srečevanje s člani Teozofskega društva v Londonu in branje del H. P. Blavatske.

„Proti koncu drugega leta mojega bivanja v Angliji sem srečal dva samska brata teozofa. Začela sta se z mano pogovarjati o Bhagavad-giti, ki je del starodavnega indijskega epa Mahabharata. Ko sem jima priznal, da te knjige od znotraj še nisem videl, sta me prepričala, da naj jo začnem brati: tako v angleškem prevodu kot v izvirniku. Knjiga mi je vedno bolj ugajala in zdaj jo smatram za glavni vir spoznanja resnice. Peljala sta me tudi v Blavatskino ložo in me tam predstavili Madame Blavatsky. Na vztrajanje bratov sem prebral tudi njeno delo "Ključ do teozofije". Ta knjiga je v meni vzbudila željo po branju knjig o hinduizmu. Nisem več verjel krščanskim misijonarjem, ki so imeli predsodke do poganstva in tudi trdili, da je hinduizem poln vraževerja..

Morda je Blavatsko prav dejstvo, da ni bila povezana z osvajalnim načrtom v Indiji, osvobodilo obveznosti, da ceni vse evropsko na račun vsega indijskega. Očitno pa je zapadla v drugo skrajnost: da je cenila vse indijsko na račun vsega evropskega, saj jo je zanimalo predvsem vraževerje; zato je iskala, nahajala ter upoštevala le tisto, kar ji je ustrezalo ali pa bilo povezano s čarovništvom, česar pa je v krščanstvu pogrešala.

Njen Ključ do teozofije (Key to Theosophy) je bilo torej eno od besedil, ki so Gandija ne le spodbudila k »branju knjig o hinduizmu«, ampak ga tudi odvrnila od poslednjega koraka, ki mu je še manjkal; ob branju Nove zaveze se je namreč navdušil zlasti nad Jezusovimi Blagri in je celo premišljeval, da bi postal kristjan.

To srečanje z HPB pa mu je ostalo v tako živem spominu, da je zapisal v svojem pismu ob stoletnici rojstva Annie Besantove 1947, da bi bil več kot vesel, če bi se lahko le "dotaknil roba veličastnih Blavatskinih oblačil"..

Voda na mlin rasizma

Učenje HPB pa se danes sooča še s hujšimi obtožbami, ki celotno njeno učenje postavljajo pod vprašaj. Drži sicer, da je osnovni cilj Bogovednega društva bil in je „priznanje vesoljnega bratstva vsega človeštva ne glede na raso, spol ali barvo kože“ ; vendar pa prav tako naletimo pri neredko protislovni HPB tudi tukaj na njegovo nasprotje.

Verski zgodovinar Olav Hammer (*1958) tako opozarja, da so Blavatskini spisi »v redkih primerih odkrito rasistični«; kot v opravičilo pa takoj dodaja, da njen antisemitizem »izhaja iz nesrečnega položaja judovstva kot izvora krščanstva« in se nanaša na »močno nenaklonjenost, ki jo je čutila do krščanstva«. To je očitno iz dejstva, da je v svoji bujni domišljiji vpletala v »svojo« teozofijo ideje iz vseh znanih in manj znanih starih in novih verstev, razen iz nam neznanih vzrokov osovraženega krščanstva in judovstva.

Natančnejši pretres njenega učenja pa odkriva, da HPB ni "rasistično nastrojena" le "v redkih primerih", ampak da nestrpni nacionalizem in rasizem izraža neprikrito kar velik del njenega učenja. Redno namreč primerja "arijsko" in "semitsko" omiko na škodo slednje trdeč, da so semitska ljudstva odcep Arijcev, ki so "nazadovala v duhovnosti in napredovala v materialnosti". Blavatska je tudi razvrstila svetovne rase glede na njihov odnos do "pete rase" – tj. Atlantov –, pri čemer je Arijce postavila na vrh lestvice in opisovala Domorodce – v tem primeru avstralske in tasmanske Staroselce – kot "polživalska bitja". Na ta način je njeno delo poleg drugih dejavnikov pogubno vplivalo na nastanek in razvoj nacistične ideologije:

In place of psychology	Namesto psihologije
"Nazi 'science' has brought hoots of derision from those who hold to the Cartesian model. In place of psychology there was an occult frappe composed of the mysticism of Gurdijeff, the theosophy of Madame Blavatsky and the archetypes of Nordic mythology.	"Nacistična 'znanost' je prinesla zasmehovanje tistih, ki se držijo kartezijanskega vzorca. Namesto psihologije je tu vsiljen čarovniški okvir, sestavljen iz misticizma Gurdijeva , teozofije Madame Blavatsky in arhetipov nordijske mitologije."

Vesoljno bratstvo na majavih nogah

Več avtorjev v nekaterih Blavatskinih spisih videva ideje, ki bi jih lahko opisovali kot antisemitske, celo rasistične in fašistične, ki so vplivale na nacizem, kot poudarja CICAD (Coordination Intercommunautaire Contre l'Antisémitisme et la Diffamation / Medskupnostno usklajevanje proti antisemitizmu in obrekovanju).

Za druge, vključno z bogovedci, je to napačna presoja HPB-nih zamisli, saj je prezirala nasilje in želela spodbujati vesoljno bratstvo.

Njene zamisli je vsekakor možno razlagati na več načinov, kar se je skozi zgodovino tudi dogajalo. Ni torej mogoče tajiti, da je možna razlaga njenih zapletenih in meglenih korenskih ras in podras tudi čisto v duhu rasističnega arijanizma oziroma Hitlerjevega nacizma, kar se je tudi dogajalo. Morda gre res za napačno razumevanje njene zamisli o korenski rasi, ki ni mišljeno zgodovinsko rasistična, temveč kot posebna čarovniška opredelitev; med temi sedmerimi korenskimi rasami ali obdobji, ki segajo milijone let nazaj, je pa je vendarle omenjena arijska rasa, čeprav morda ne ravno v smislu, kot so jo kasneje uporabljali nacisti in sam Adolf Hitler, ki je Blavatsko še posebej upošteval. Kljub temu drži, da so se številni med njimi navdihovali z njenimi spisi, ki so jo občudovali, na primer Guido von List in Lanz von Liebenfels, ali ustanovitelj Društva Thule Rudolf von Sebottendorf, pa Karl Haushofer in Dietrich Eckart, kateremu je Hitler posvetil svoj Mein Kampf; on je tudi izjavil, da je slednjega seznanil s HPB-ino knjigo Tajni nauki.

Od mednarodnega bratstva do nestrpnega nacionalizma

Če je v drami o svetorimskem cesarju Frideriku Barbarossu zapisano, češ da je bil "seveda Nemec, ker rije v skrajnost," bi se morda mogli s tem strinjati med drugim v zvezi z nacionalsocializmom, pa tudi v zvezi z novejšo nemško bogovedno zgodovino, ki je doživljala usodne preobrazbe.

Prvo nemško Teozofsko društvo „Loža Isis“ je bila ustanovljena v Hamburgu 1879; sledila je leta 1884 v Elberfeldu nastala „Loža Germania“. Franz Hartmann je upoštevaje smernice Teozofskega društva iz leta 1875 in 1896 ustanovil "Nemško bogovedno društvo" (Theosophische Gesellschaft in Deutschland — TGD) kot ameriško pasadensko podružnico. Takrat je kot predsednik TGD združil osem bogovednih lož; v kratkem pa je prišlo do nesoglasij glede vplivnosti in učenja znotraj mednarodnega teozofskega gibanja. Hartmann je odklanjal Bessantino preusmerjanje Blavatskinih izvirnih naukov k azijskim verstvom kot "vzhodnjaško". Zato je 3. septembra 1897 ustanovil „Mednarodno bogovedno bratstvo“ („Internationale Theosophische Verbrüderung“ – ITS), čigar sedež je prenesel iz Münchna v Leipzig. Leta 1913 je Rudolf Steiner — takratni tajnik nemškega odseka Teozofskega društva, ki je priznavalo adjarsko vodstvo, — skupaj s svojimi številnimi privrženci ustanovil neodvisno "Nemško antropozofsko društvo" (Anthroposophische Gesellschaft).

Kmalu pa je to društvo začelo obračati ploščo in zanemarjati svoje prvotne cilje. V novih pravilih iz leta 1919 se je ITV izrecno oddaljilo od teozofskega internacionalizma. Prvi cilj teozofije – bratstvo ne glede na raso, narodnost, vero, barvo kože, stan ali spol –, so namreč brisali in ga pritaknili le v dodatek. Tudi drugi cilj, ki je poudarjal preučevanja primerjalnega veroslovja, je odstopil mesto preučevanju arijskih idej pred zahodnimi in vzhodnimi. Leta 1933 je predsednik ITV Hermann Rudolph izjavil, da sta nacionalsocializem in teozofija v bistvu enaka in da se razlikujeta le po stopnji: medtem ko je nacionalsocializem kot pomožno društvo in predhodnik teozofije meril na moralno prenovo človeštva, je bil cilj teozofije njegov duhovni prerod. 20. avgusta 1933 so v ITV tako prvotni in osnovni cilj gladko nadomestili z izjavo, da želijo »služiti verski združitvi nemškega ljudstva in človeštva«. Opustili so torej zahtevo po bratstvu in enakosti.

1. oktobra 1933 so trije uslužbenci Nemškega teozofskega društva podpisali stališče s korenito nacionalističnimi stališči, v katerem so se opisali kot vodniki in sodelavci nacionalsocialističnega gibanja na duhovnem področju z novim ciljem, ki je »versko poslanstvo nemškega ljudstva svetu in verska združitev arijskih ljudstev in vseh ljudi skozi teozofsko bratstvo.« Kljub skrajnim prilagajanjem Hitlerjevi poudarjeno arijski usmerjenosti so leta 1937 v Nemčiji bila prepovedana vsa teozofska društva vseh usmeritev kot tudi njihov tisk.

Vplivanje na „Novo dobo“

Okrog leta 1980 so se na miselnost in teozofijo Helene Blavatske nadovezali tudi pripadniki Nove dobe.

Blavatskina teozofija je bila navedena kot vpliv na gibanje Nova doba. »Nobena posamezna organizacija ali gibanje ni prispevalo toliko prvin k gibanju „Nova doba“ kot Bogovedno društvo. Bilo je glavna sila pri širjenju čarovniške literature na Zahodu v dvajsetem stoletju.« Druge organizacije, ki ohlapno temeljijo na teozofskih besedilih in naukih, vključujejo „Jogo Agni“ in skupino verstev, ki temeljijo na teozofiji, imenovano „Učenja Vzvišenega Mojstra“: „Dejavnost »JAZ SEM«“, „Most do svobode“, „Vesoljno zdravstvo“ in „Vrhovni svetilnik“, ki se je razvil v „Vesoljno in zmagoslavno Cerkev“.

Osebno življenje

Peter Washington je HPB opisal kot »nizko, čokato, odločno žensko z močnimi rokami, več podbradki, neukrotljivimi lasmi, krepkimi usti in velikimi, solznimi ter rahlo izbuljenimi očmi«. Imela je značilne azurno obarvane oči, in je bila vse življenje predebela glede na svojo postavo. Po besedah Marion Meade (1934-2022) je bil Blavatskin »splošen videz nezaslišano neurejen«. V poznejšem življenju je bila znana po tem, da je nosila ohlapna oblačila, na prstih pa veliko prstanov. Vse življenje je bila hudo odvisna kadilka od cigaret, pa tudi od hašiša. Živela je preprosto in njeni privrženci so verjeli, da v zameno za širjenje svojih naukov, resnic ali zmot, noče sprejemati denarnega povračila. Najraje je uporabljala za podpisovanje kratico "HPB", kar so uporabljali mnogi njeni prijatelji in ga je prvi udomačil Olcott. Izogibala se je družabnim prireditvam in je zaničevala družbene obveznosti. Govorila je rusko, gruzijsko, angleško, francosko, italijansko, arabsko in sanskrtsko.

Meade jo je označil za "iztirjenko, ki se ni držala nobenih pravil razen svojih", kot nekoga, ki je "popolnoma preziral viktorijanski nravni pravilnik". Meade je verjel, da se je Blavatska dojemala kot mesijanska figura, katere namen je bil rešiti svet s širjenjem bogovednosti. Lachman je izjavil, da je kazala tisto, kar je označil za »ruske lastnosti – veliko predanost duhovnosti, združeno z globoko protislovnim značajem«. Washington jo je označil za »izredno prepričljivo pripovedovalko«, ki pa je bila »vasezagledana in sebična«. Za Meada je imela Blavatska »živo domišljijo« in »nagnjenost k laganju«. Godwin je zapisal, da je posedovala »strašen značaj«. Religiolog Bruce Campbell je ugotovil, da je bila »neodvisen otrok z močno voljo« in da je surovo okolje njenega otroštva morda povzročilo njene »težave pri obvladovanju svojega temperamenta in njeno nagnjenost k preklinjanju«. Po njegovem mnenju je predstavljala »značilno karizmatično voditeljico«. Antropolog Leo Klejn je njeno neutrudnost in energijo označil za presenetljivo. Indolog Aleksander Senkevič je opazil, da je njena karizma vplivala na Charlesa Masseyja in Staintona Mosesa.

Blavatskina spolnost je sporna; mnogi verjamejo da je vse življenje ostala devica, Washington pa ugotavlja, da je pravzaprav "sovražila spolnost z njej lastno strastjo". V poznejšem življenju je izjavljala, da je devica, čeprav je bila v svojem življenju poročena z več moškimi, nekaj časa kar z dvema istočasno, ter imela otroka, kar je pa tajila. V zgodnjih letih je Bogovedno društvo tudi v zakonu spodbujalo neporočenost. Zaradi zgodnjih poročil, da je potovala oblečena v moška oblačila, menijo nekateri, da je bila morda lezbijka ali preoblečenka. Meade je opazil, da je HPB na splošno, z redkimi izjemami, "prezirala" druge ženske, kar je morebiti bila posledica takrtnega splošnegaa družbenega zapostavljanja žensk ali pa njej lastne mizoginije, vendar je lahko to pomenilo tudi, da jo je zapustila njena ljubica.

Do spolnosti je bila ravnodušna, čeprav se je o njej znala odkrito pogovarjati; imela pa je raje živali kot ljudi; bila je prijazna, nevsiljiva, pa tudi pohujšljiva, muhasta in hrupna. Bila je lahko duhovita, pa tudi prostaška in surova, čustvena in dobrosrčna ter se ni zmenila za nikogar in za ničesar.

Navedki

»Hvaležnost bolj koristi tistemu, ki jo daje, kot tistemu, ki jo prejema.«

»Nikoli ne postanite odmev česarkoli, kar ste slišali slabega o drugem; nikoli ne gojite maščevanja proti tistim, ki so vas prizadeli.«

»Bori se s svojimi nečistimi mislimi, preden te nadvladajo. Z njimi ravnaj tako, kakor bi one ravnale s teboj.«

»Čaščenje samega sebe je podobno visokemu stolpu, na katerega se je povzpel domišljav bedak. Tam sedi v svoji ošabni samoti in nihče ga ne vidi, razen sebe samega.«

Glej tudi

• Annie Besant
• Atlantida
• Boris Pasternak
• Budizem
• Čarovništvo
• Francis Bacon
• Hinduizem
• Ivan Benigar
• Konfucij
• Krščanstvo
• Lemurija
• Mahatma Gandhi
• Nikolaj Vasiljevič Gogolj
• Nova doba
• Platon
• Rasizem
• Rudolf Steiner
• Spiritizem
• Teozofija
• Teozofsko društvo

Slikovna zbirka

• 
  Fotografija Helene Blavatske šestdesetih let 19. stoletja
• 
  HPB med delom leta 1888. Fotografiral W.Q. Judge
• 
  Blavatska sedi med hindujskima bogovedcema v Indiji ok. 1884
• 
  Helena Blavatska v indijskem Bombayu, 1881
• 
  Osebni grb Helene Petrovne Blavatske
• 
  Henri Olcott je ohranjal živ spomin na HPB; tu v Adjarju maja 1903
• 
  Platnice od „Slečene HPB« ('Blavatsky Unveiled')
• 
  Helena Petrovna Blavatska, ok. 1877
• 
  Bafomet – Brezspolni Hudič, ki vnaša spolno zmešnjavo
  narisal Éliphas Lévi
• 
  Tako si hindujci zamišljajo reinkarnacijo
  Havajska umetnost

Sklici

Branje

Njene knjige in spisi

(angleško)

• Isis Unveiled: A Master-Key to the Mysteries of Ancient and Modern Science and Theology (1877) 2 zv., 1300 str.
• Five Years of Theosophy by HPB et al. (1885) 575 s.
• Studies in Occultism: A collection of articles from Lucifer (1887–1891)
• From the Caves and Jungles of Hindostan (1879–1886)
• The Secret Doctrine: The Synthesis of Science, Religion and Philosophy (1888) 2 zv., 1500 s.
• Five Messages to American Theosophists by HPB (1888 -1891) 32 s.
• The Voice of the Silence (1889)
• The Key to Theosophy (1889) 310 s.
• Nightmare Tales (posmrtno; 1907)

Viri

• Bednarowski, Mary Farrell (1980). »Outside the Mainstream: Women's Religion and Women Religious Leaders in Nineteenth-Century America«. Journal of the American Academy of Religion. 48 (2): 207–230. doi:10.1093/jaarel/XLVIII.2.207. JSTOR 1462703. S2CID 170516831.
• Bevir, Mark (1994). »The West Turns Eastward: Madame Blavatsky and the Transformation of the Occult Tradition«. Journal of the American Academy of Religion. 62 (3): 747–767. doi:10.1093/jaarel/lxii.3.747. JSTOR 1465212.
• Caldwell, Daniel H (2000). The esoteric world of Madame Blavatsky: insights into the life of a modern sphinx. Theosophical Pub. House. ISBN 978-0-8356-0794-0.
• Campbell, Bruce F. (1980). Ancient Wisdom Revived: A History of the Theosophical Movement. Berkeley: University of California Press. ISBN 978-0-520-03968-1.
• Cranston, Sylvia (1993). HPB: The Extraordinary Life and Influence of Helena Blavatsky, Founder of the Modern Theosophical Movement. London: G.P. Putnam's Sons. ISBN 978-0-87477-688-1.
• Ellwood, Robert (2005). »Review of Nicholas Goodrick-Clarke's Helena Blavatsky«. Nova Religio: The Journal of Alternative and Emergent Religions. 9 (2): 110–111. doi:10.1525/nr.2005.9.2.110. JSTOR 10.1525/nr.2005.9.2.110.
• Gardell, Mattias (2003). Gods of the Blood: The Pagan Revival and White Separatism. Durham: Duke University Press. ISBN 978-0-8223-3059-2.
• Godwin, Joscelyn (1994). The Theosophical Enlightenment. Albany: State University of New York Press. ISBN 978-0-7914-2151-2.
• Godwin, Joscelyn (1994b). »Foreword«. V K. Paul Johnson (ur.). The Masters Revealed: Madame Blavatsky and the Myth of the Great White Lodge. Albany: State University of New York Press. str. xv–xix. ISBN 978-0-7914-2064-5.
• Goodrick-Clarke, Nicholas (2004). Helena Blavatsky. Berkeley: North Atlantic Books. ISBN 978-1-55643-457-0.
• Predloga:Long dash (2008). The Western Esoteric Traditions: A Historical Introduction. Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-532099-2.
• Hammer, Olav (2001). Claiming Knowledge: Strategies of Epistemology from Theosophy to the New Age. Leiden and Boston: Brill. ISBN 978-90-04-13638-0.
• Hanegraaff, Wouter (2013). Western Esotericism: A Guide for the Perplexed. London: Bloomsbury Press. ISBN 978-1-4411-3646-6.
• Hutton, Ronald (1999). The Triumph of the Moon: A History of Modern Pagan Witchcraft. Oxford and New York: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-285449-0.
• Johnson, K. Paul (1994). The Masters Revealed: Madame Blavatsky and the Myth of the Great White Lodge. Albany: State University of New York Press. ISBN 978-0-7914-2064-5.
• Josephson-Storm, Jason (2017). The Myth of Disenchantment: Magic, Modernity, and the Birth of the Human Sciences. Chicago: University of Chicago Press. ISBN 978-0-226-40336-6.
• Kalnitsky, Arnold (2003). The Theosophical Movement of the Nineteenth Century: The Legitimation of the Disputable and the Entrenchment of the Disreputable (D. Litt. et Phil.). Pretoria: University of South Africa (objavljeno 2009). hdl:10500/2108. OCLC 732370968. 
• Kuhn, Alvin Boyd (1992) [Originally published 1930]. Theosophy: A Modern Revival of Ancient Wisdom (PhD thesis). American religion series: Studies in religion and culture. Whitefish, MT: Kessinger Publishing. ISBN 978-1-56459-175-3. Pridobljeno 22. junija 2011.
• Lachman, Gary (2012). Madame Blavatsky: The Mother of Modern Spirituality. New York: Jeremy P. Tarcher/Penguin. ISBN 978-1-58542-863-2.
• Lewis, James R.; Melton, J. Gordon (1994). Church Universal and Triumphant : in scholarly perspective. Stanford, Calif.: Center for Academic Publication. OCLC 31147646.
• Meade, Marion (1980). Madame Blavatsky: The Woman Behind the Myth. New York: Putnam. ISBN 978-0-399-12376-4.
• Melton, J. Gordon, ur. (1990). New Age Encyclopedia. Farmington Hills, Michigan: Gale Research. ISBN 978-0-8103-7159-0.
• Santucci, James A. (2006). »Blavatsky, Helena Petrovna«. V Wouter J. Hanegraaff (ur.). Dictionary of Gnosis and Western Esotericism. Brill. str. 177–185. ISBN 978-9004152311.
• Predloga:Long dash (2006b). »Theosophical Society«. V Wouter J. Hanegraaff (ur.). Dictionary of Gnosis and Western Esotericism. Brill. str. 1114–1123. ISBN 978-9004152311.
• Staudenmaier, Peter (2008). »Race and Redemption: Racial and Ethnic Evolution in Rudolf Steiner's Anthroposophy«. Nova Religio: The Journal of Alternative and Emergent Religions. 11 (3): 4–36. doi:10.1525/nr.2008.11.3.4.
• Washington, Peter (1993). Madame Blavatsky's Baboon: Theosophy and the Emergence of the Western Guru. London: Secker & Warburg. ISBN 978-0-436-56418-5.
• Сенкевич, Александр Николаевич (2010). Елена Блаватская: между светом и тьмой Елена Блаватская: между светом и тьмой [Helena Blavatsky: Between Light and Darkness]. Жизнь замечательных людей (v ruščini). Moscow: Молодая гвардия. ISBN 978-5-235-03283-5. LCCN 2011427581. OCLC 705783723.

Nadaljnje branje

• Barker, A. Trevor, ur. (1923). The Mahatma letters to A. P. Sinnett from the Mahatmas M. & K. H. London: T. Fisher Unwin. OCLC 277224098.
• Blavatsky, Helena P. (1877a). Isis unveiled: a master-key to the mysteries of ancient and modern science and theology. Zv. 1. New York: J. W. Bouton. OCLC 7211493.
• —— (1877b). Isis unveiled: a master-key to the mysteries of ancient and modern science and theology. Zv. 2. New York: J. W. Bouton. OCLC 7211493.
• —— (oktober 1879). »What is Theosophy?«. The Theosophist. 1 (1): 2–5. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. junija 2023. Pridobljeno 11. julija 2017.
• —— (1888a). The secret doctrine: the synthesis of science, religion, and philosophy. Zv. 1. London: The Theosophical Publishing Company. OCLC 8129381. Please note other editions vary. Reprinted without original diacritical marks in Blavatsky, Helena P. (1999) [1888]. The secret doctrine: the synthesis of science, religion, and philosophy. Zv. 1 (photoreprint of original 1st izd.). Pasadena: Theosophical University Press. ISBN 978-1-55700-001-9.
• —— (1888b). The secret doctrine: the synthesis of science, religion, and philosophy. Zv. 2. London: The Theosophical Publishing Company. OCLC 8129381. Please note other editions vary. Reprinted without original diacritical marks in Blavatsky, Helena P. (1999) [1888]. The secret doctrine: the synthesis of science, religion, and philosophy. Zv. 2 (photoreprint of original 1st izd.). Pasadena: Theosophical University Press. ISBN 978-1-55700-001-9.
• —— (december 1888). »Dialogue between the two editors on astral bodies, or doppelgangers«. Lucifer. 3 (16): 328–333. OCLC 804337810. Reprinted in De Zirkoff, Boris; Eklund, Dara, ur. (1988) [1964]. Collected writings. Zv. 10 (Reprint izd.). Wheaton, Il: Theosophical Publishing House. str. 217–226. ISBN 978-0-8356-7188-0.
• —— (1918) [1892]. Mead, George R. S. (ur.). The theosophical glossary (Reprint of 1st izd.). Los Angeles: Theosophical Publishing Society. OCLC 679877592.
• —— (1925). Barker, A. Trevor (ur.). The letters of H.P. Blavatsky to A.P. Sinnett, and other miscellaneous letters. London: T. Fisher Unwin.
• —— (1937). Neff, Mary K. (ur.). Personal memoirs of H. P. Blavatsky. New York: Dutton. OCLC 311492.
• —— (1962) [1889]. The key to theosophy being a clear exposition in the form of question and answer of the ethics, science, and philosophy for the study of which the Universal brotherhood and Theosophical society has been founded (Reprint of original 1st izd.). Los Angeles: Theosophical Company. OCLC 26116335. Please note other editions vary. Reprinted without original diacritical marks in The key to theosophy being a clear exposition in the form of question and answer of the ethics, science, and philosophy for the study of which the Universal brotherhood and Theosophical society has been founded (Theosophical University Press electronic izd.). Pasadena: The Theosophical Society. 1962. ISBN 978-1-55700-046-0. {{navedi knjigo}}: ISBN / Date nekompatibilen (pomoč)
• —— (2004). Goodrick-Clarke, Nicholas (ur.). Helena Blavatsky. Western esoteric masters series. Berkeley: North Atlantic Books. ISBN 978-1-55643-457-0.
• Bleiler, Everett Franklin (1948). The checklist of fantastic literature; a bibliography of fantasy, weird and science fiction books published in the English language. Chicago: Shasta Publishers. OCLC 1113926.
• Boase, Frederic (1908). »Blavatsky, Helena Petrovna«. Modern English biography: containing many thousand concise memoirs of persons who have died since the year 1850. Zv. 4. Truro: Netherton and Worth. col. 428–429. OCLC 2704608.
• Caldwell, Daniel H (2000). The esoteric world of Madame Blavatsky: insights into the life of a modern sphinx. Theosophical Pub. House. ISBN 978-0-8356-0794-0.
• Carroll, Robert T. (2003). »Theosophy«. The Skeptic's Dictionary: A Collection of Strange Beliefs, Amusing Deceptions, and Dangerous Delusions. Hoboken: Wiley. ISBN 978-0-471-27242-7.
• Carter, Steven R. (1998). James Jones: an American literary orientalist master. Urbana, Il and Chicago: University of Illinois Press. ISBN 978-0-252-02371-2.
• Coleman, William E. (1895) [essay composed 2 August 1893]. »Appendix C. The sources of Madame Blavatsky's writings«. V Solovyov, Vsevolod S.; Leaf, Walter (ur.). A Modern Priestess of Isis. Abridged and translated on behalf of the Society for Psychical Research. London: Longmans, Green. str. 353–366. OCLC 468865051.
• »Court notes« (PDF). The New York Times. New York. 9. julij 1878. str. 3. ISSN 0362-4331. Pridobljeno 14. maja 2014.
• Davenport-Hines, Richard (januar 2011) [2004]. »Blavatsky, Helena Petrovna (1831–1891)«. Oxford Dictionary of National Biography (spletna izd.). Oxford University Press. doi:10.1093/ref:odnb/40930.
• Fields, Rick (1992) [1981]. How the swans came to the lake: a narrative history of Buddhism in America (3rd rev. and updated izd.). Boston; London: Shambhala Publications. ISBN 978-0-87773-583-0.
• Fodor, Nandor (2003). »Mme Helene Petrovna Blavatsky (1831–91)«. Encyclopaedia of Psychic Science (reprint izd.). London: Arthurs Press. str. 31–32. ISBN 978-0-7661-3931-2. Pridobljeno 25. januarja 2015.
• French, Brendan J. (2000). The theosophical masters: an investigation into the conceptual domains of H.P. Blavatsky and C.W. Leadbeater (PhD thesis). Sydney: University of Sydney (objavljeno 2001). hdl:2123/7147. OCLC 223328198.
• Gandhi, Mohandas K. (1927). »Acquaintance with religions«. V Desai, Mahadev H. (ur.). An autobiography, or, The story of my experiments with truth. Ahmedabad: Navajivan Publishing House. LCCN 32031578. via »Acquaintance with religions«. columbia.edu. Transcribed and proofread by Frances W. Pritchett. New York: Columbia University. 2007. Arhivirano iz spletišča dne 27. junija 2010. Pridobljeno 14. maja 2014{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: drugo (povezava)
• Garrett, Edmund (1894). Isis Very Much Unveiled: Being the Story of the Great Mahatma Hoax. Cover title:Isis very much unveiled :the story of the great Mahatma hoax. London. {{navedi knjigo}}: Prezrt |work= (pomoč)
• Godwin, Joscelyn; Chanel, Christian; Deveney, John P., ur. (1995). The Hermetic Brotherhood of Luxor: initiatic and historical documents of an order of practical occultism. York Beach, ME: S. Weiser. ISBN 978-0-87728-825-1.
• Gombrich, Richard F. (2003) [1988]. Theravāda Buddhism: a social history from ancient Benares to modern Colombo. Library of religious beliefs and practices (Reprint of 1st izd.). London; New York: Routledge & Kegan Paul. ISBN 978-0-415-07585-5.
• Greer, John Michael (2003). The New Encyclopedia of the Occult (v angleščini). St. Paul: Llewellyn Publications. ISBN 978-1-56718-336-8.
• Guénon, René (2004) [2003]. Theosophy: history of a pseudo-religion. translated by Alvin Moore, Jr. Hillsdale, NY: Sophia Perennis. ISBN 978-0-900588-79-2. Translation of Guénon, René (1921). Le théosophisme: histoire d'une pseudo-religion (PDF) (v francoščini). Paris: Nouvelle librairie nationale. Arhivirano iz spletišča dne 14. oktobra 2010. Pridobljeno 26. junija 2013.
• Hanson, Virginia (1988). H.P. Blavatsky and The secret doctrine. A Quest book. Theosophical Pub. House. ISBN 978-0-8356-0630-1. OCLC 17477685.
• Harrison, Vernon (1997). H. P. Blavatsky and the SPR: an examination of the Hodgson Report of 1885. Pasadena: Theosophical University Press. ISBN 978-1-55700-117-7. Revision of Harrison, Vernon (april 1986). »J'accuse. An Examination of the Hodgson Report of 1885«. Journal of the Society for Psychical Research. 53 (803): 287–310. ISSN 0037-9751.
• Hower, Edward (26. februar 1995). »The medium with a message«. The New York Times (book review). New York. str. BR13. ISSN 0362-4331. Pridobljeno 31. oktobra 2009.
• Johnson, K. Paul (1994). The masters revealed: Madame Blavatsky and the myth of the Great White Lodge. SUNY series in Western esoteric traditions. Albany: State University of New York Press. ISBN 978-0-7914-2063-8.
• Karma-gliṅ-pa (2000) [1927]. Evans-Wentz, Walter Y. (ur.). The Tibetan book of the dead: or, The after-death experiences on the Bardo plane, according to Lāma Kazi Dawa-Samdup's English rendering. with a new foreword and afterword by Donald S. Lopez, Jr (3rd izd.). London: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-513311-0.
• Kingsford, Anna Bonus; Maitland, Edward (1919) [1882]. »Appendix xv: The secret of satan«. The perfect way: or, the finding of Christ (7th izd.). New York: Macoy Publishing & Masonic Supply. str. 359–364. hdl:2027/uc2.ark:/13960/t66401z2m. OCLC 681713510. Also reprinted in Kingsford, Anna Bonus; Maitland, Edward (1889). »Lambda or the last of the gods being the secret of satan«. "Clothed with the sun": being the book of the illuminations of Anna (Bonus) Kingsford. London: George Redway. str. 263–269. OCLC 381443.
• MacMahan, David L. (2008). The making of Buddhist modernism. New York: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-518327-6.
• »Madame Blavatsky, co-founder of the Theosophical Society, was unjustly condemned, new study concludes« (tiskovna objava). London: The Incorporated Society for Psychical Research. 8. maj 1986. Arhivirano iz spletišča dne 2. februarja 1999. Pridobljeno 26. novembra 2009 – prek blavatsky.net.
• Mead, G. R. S. (1920) [First published 1904]. Concerning H.P.B.: (stray thoughts on theosophy). Adyar pamphlets. Adyar, Madras, India: Theosophical Pub. House. OCLC 212946490.
• Melton, J. Gordon, ur. (2001). »Theosophical Society«. Encyclopedia of Occultism & Parapsychology. Zv. 2 (5th izd.). Detroit: Gale Research Company. str. 1557–1559. ISBN 978-0-8103-8570-2. ISSN 0731-7840. OCLC 8262489. OL 16977697W.
• Minderovic, Zoran (2011). »Alexander Scriabin (Biography)«. AllMusic. Pridobljeno 18. junija 2011.
• Müller, Friedrich M. (maj 1893a). »Esoteric Buddhism«. The Nineteenth Century. 33 (195): 767–788. ISSN 2043-5290.
• —— (avgust 1893b). »Esoteric Buddhism: a rejoinder«. The Nineteenth Century. 34 (198): 296–303. ISSN 2043-5290.
• —— (1902) [letter composed 10 June 1893]. »[letter] To Colonel Olcott«. V Müller, Georgina A. (ur.). The life and letters of the Right Honourable Friedrich Max Müller. Zv. 2. London: Longmans, Green. str. 297–299. hdl:2027/uc1.b3334965. OCLC 700634676.
• Murphet, Howard (1988) [1975]. When daylight comes: a biography of Helena Petrovna Blavatsky. A quest book. Wheaton, Illinois: Theosophical Publishing House. ISBN 978-0-8356-0461-1.
• Newman, Hannah (2005). »Blavatsky, Helena P. (1831–1891)«. V Levy, Richard S. (ur.). Antisemitism: A Historical Encyclopedia of Prejudice and Persecution. Zv. 1. Santa Barbara: ABC-CLIO. str. 72–73. ISBN 978-1-85109-439-4.
• Nilakant (maj 1886). Judge, William Q. (ur.). »Theosophical symbolism«. The Path. 1 (2): 51. LCCN 2003221012. Transcribed in »Theosophical symbolism«. Pasadena: theosociety.org. Arhivirano iz spletišča dne 9. februarja 2008. Pridobljeno 17. decembra 2011.
• »Obituary«. The Times. Št. 33320. London. 9. maj 1891. str. 11. ISSN 0140-0460.
• Olcott, Henry S. (januar 1891). »Constitution and Rules of the Theosophical Society«. The Theosophist. 12 (4): 65–72. ISSN 0040-5892. As Revised in Session of the General Council, all the Sections being represented, at Adyar, December 27, 1890.
• Oldmeadow, Harry (2004). Journeys East: 20th Century Western Encounters with Eastern Religious Traditions.
• Pearsall, Ronald (1972). The table-rappers. London: Michael Joseph. OCLC 248009137.
• Petsche, Johanna (junij 2011). »Gurdjieff and Blavatsky: Western esoteric teachers in parallel«. Literature & Aesthetics. 21 (1): 98–115. ISSN 2200-0437. Arhivirano iz spletišča dne 14. maja 2014. Pridobljeno 14. maja 2014. 
• Randi, James (1997) [1994]. »Blavatsky, Helena Petrovna«. An encyclopedia of claims, frauds, and hoaxes of the occult and supernatural: decidedly skeptical definitions of alternative realities. New York: St. Martin's Press. ISBN 978-0-312-15119-5. Reprinted in »Blavatsky, Helena Petrovna«. randi.org. Pridobljeno 2. maja 2014.
• Reigle, David (1983). The Books of Kiu-te, or The Tibetan Buddhist tantras: a preliminary analysis. Secret doctrine reference series. San Diego: Wizard's Bookshelf. ISBN 978-0-913510-49-0. OCLC 10745775.
• Reitemeyer, Frank (Summer 2006). »Open questions in HP Blavatsky's genealogy: review: 'Ein deutschbaltischer Hintergrund der Theosophie?' by Peter Lauer« (PDF). Fohat: The Mystical, the Magical. 10 (2): 35–36. ISSN 1205-9676. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 21. maja 2014. Pridobljeno 21. maja 2014.
• Richard-Nafarre, Noël (1991). Helena P. Blavatsky ou La réponse du sphinx (v francoščini). Paris: Noël Richard-Nafarre, distributed by Éditions François de Villac. ISBN 978-2950626103.
• Ryan, Charles J; Knoche, Grace F (1937). H.P. Blavatsky and the theosophical movement: a brief historical sketch. Theosophical University Press. ISBN 978-1-55700-090-3. {{navedi knjigo}}: ISBN / Date nekompatibilen (pomoč)
• Sedgwick, Mark (2004). Against the modern world: traditionalism and the secret intellectual history of the twentieth century. Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-515297-5.
• Sinnett, Alfred P., ur. (1886). Incidents in the life of Madame Blavatsky: compiled from information supplied by her relatives and friends. London: George Redway. OCLC 1876380.
• —— (junij 1893). »Esoteric Buddhism: a reply«. The Nineteenth Century. 33 (196): 1015–1027. ISSN 2043-5290.
• Spielvogel, Jackson J.; Redles, David (1986). »Hitler's racial ideology: content and occult sources«. Simon Wiesenthal Center Annual. 3. ISSN 0741-8450. Arhivirano iz spletišča dne 23. junija 2007. Pridobljeno 22. avgusta 2007.
• Symonds, John (2006) [1959]. The lady with the magic eyes: Madame Blavatsky, medium and magician. Kessinger Pub. ISBN 978-1-4254-8709-6. OCLC 122353386.
• »Theosophical Society Membership Statistics 2007/2008«. teozofija.info. Theosophy in Slovenia. januar 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. februarja 2021. Pridobljeno 22. junija 2011.
• Thibaux, Jean-Michel (1992). Héléna Blavatsky, les sept esprits de la révolte (v francoščini). Paris: Éditions n° 1. ISBN 978-2-86391-500-4.
• Tillett, Gregory J. (1986). Charles Webster Leadbeater 1854–1934: a biographical study (PhD). Sydney: University of Sydney (objavljeno 2007). hdl:2123/1623. OCLC 220306221. 
• Tingley, Katherine (1921). Helena Petrovna Blavatsky: foundress of the original Theosophical Society in New York, 1875, the international headquarters of which are now at Point Loma, California. Point Loma: The Woman's International Theosophical League. OCLC 261329238.
• Wakoff, Michael B. (1998). »Theosophy«. V Edward Craig (ur.). Routledge Encyclopedia of Philosophy. Zv. 9. New York: Routledge. str. 363–366. ISBN 978-0-415-18714-5.
• Wolff, Hannah M. (11. december 1891). »Madame Blavatsky«. Two Worlds: 671–672.
• Zirkoff, Boris de (Winter 1967–1968). »Who played that trick on H.P.B.?: the puzzle of The Theosophical Glossary«. Theosophia. 24 (3). Transcribed in Caldwell, Daniel H. (11. maj 2001). »Who played that trick on H.P.B.? by Boris de Zirkoff«. theos-talk (dopisni seznam). Arhivirano iz spletišča dne 20. novembra 2004. Pridobljeno 14. maja 2014.
• Вишневский, К. Д., ur. (2001). »Долгорукий Павел Васильевич«. Пензенская энциклопедия (v ruščini). Пенза: Министерство культуры Пензенской области. ISBN 978-5852702340. Arhivirano iz spletišča dne 9. novembra 2007. Pridobljeno 14. maja 2014.
• Кайдаш, Светлана. Елена Блаватская в России. Утренняя Звезда (v ruščini). – almanac of the International Roerich Centre, No. 2–3, 1994–1997
• Клейн, Лев Самуилович (junij 2011). »Рациональный взгляд на успехи мистики«. Здравый смысл (v ruščini). 16 (2): 11. ISSN 1814-0416.
• —— (1999) [1996]. Данилов, Леонид Лукьянович (ur.). Е.П. Блаватская: Жизнь и творчество основательницы современного теософского движения (v ruščini) (2nd izd.). Рига: Лигатма. ISBN 978-5-7738-0017-0. Translation of Cranston, Sylvia L. (1998). HPB: the extraordinary life and influence of Helena Blavatsky, founder of the modern Theosophical movement.
• Писарева, Елена Ф. (1909). Елена Петровна Блаватская (биографический очерк) (v ruščini). Transcribed in »IPage« Елена Петровна Блаватская (биографический очерк). magister.msk.ru (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 19. decembra 2000. Pridobljeno 19. maja 2014.
• Толстой, Лев Н. (1935). Чертков, Влади́мир Г. (ur.). Полное собрание сочинений (v ruščini). Zv. 54. Moscow: Гос. изд-во худож. лит-ры. LCCN 51015050. OCLC 6321531.
• —— (1955). Чертков, Влади́мир Г. (ur.). Полное собрание сочинений (v ruščini). Zv. 80. Moscow: Гос. изд-во худож. лит-ры. LCCN 51015050. OCLC 6321531.

Zunanje povezave

(slovensko)

• Helena Petrovna Blavatsky | Uredništvo | Portal Duhovnost

(angleško)

• Helena Blavatsky | Russian Occultist, Theosophist | Britannica (Ethan Doyle White)
• Helena Petrovna Blavatsky 1831 - 1891: Chronological review of events in her life | Published by the Blavatsky Study Center
• Nndb: H. P. Blavatsky
• Blavatsky, Helena (1831–1891) | Encyclopedia.com
• Theosophy and Jungian Psychology – T H E O S O P H Y
  • William Emmette Coleman: The Frauds of Madame Blavatsky (1891)
  • W. E. Coleman: Blavatsky Unveiled (1892)
  • W. E. Coleman: Critical Historical Review of The Theosophical Society (1893)
  • W. E. Coleman: The Sources of Madame Blavatsky's Writings (1895)

(italijansko)

• Blavatskij, Elena Petrovna - Enciclopedia - Treccani

(špansko)

• Madame Blavatsky, afamada ocultista y escritora acusada de fraude